Včasih nas pri otroku najbolj vrže iz tira ravno tisto vedenje, ki se navzven zdi majhno: ne posluša, odgovarja nazaj, zavlačuje, se upira, izbruhne ali nas preprosto ignorira. In potem se v nas v trenutku nekaj sproži. Pritisk naraste, glas postane ostrejši, telo se napne, potrpljenje izgine.
Velikokrat težava ni samo v tem, kaj otrok naredi, ampak kaj to vedenje sproži v nas.
Otroci pogosto nehote pritiskajo na naše “gumbe”. Ne zato, ker bi bili manipulativni ali namenoma naporni, ampak ker svojih občutkov še ne znajo dobro uravnavati. Ko so preplavljeni, utrujeni, razočarani ali v stiski, to pogosto pokažejo skozi vedenje, ki je za odraslega zelo zahtevno. Takrat se hitro dotaknejo tudi naše utrujenosti, nemoči, občutka nespoštovanja ali notranjih ranljivih mest.
Ko otrok pritisne na naš gumb, pogosto ne reagiramo samo na ta trenutek. Reagiramo tudi iz svoje preobremenjenosti, pomanjkanja podpore, napetosti, ki se nabira, ali iz starih izkušenj, kjer tudi mi nismo bili zares slišani, razumljeni in pomirjeni.
Kaj lahko naredimo?
Pomembno je, da najprej opazimo sebe. Da se vprašamo: Kaj se je zdaj sprožilo v meni? Je to jeza, nemoč, sram, občutek izgube nadzora? Že to, da svoj odziv opazimo, pogosto zmanjša moč avtomatske reakcije.
Pomembno je tudi, da ne poskušamo vsega rešiti sredi največje napetosti. Ko smo preplavljeni mi ali otrok, razlage in dolgi pogovori navadno ne pomagajo. Najprej je treba umiriti sebe in situacijo. Včasih pomaga že to, da se za trenutek ustavimo, znižamo glas, naredimo korak nazaj ali si rečemo: Zdaj sva oba preveč vznemirjena.
Šele potem lahko pogledamo pod vedenje. Kaj otrok v resnici sporoča? Je utrujen, preobremenjen, lačen, razočaran, potrebuje več stika, jasnosti ali podpore? Meja je še vedno pomembna, vendar jo otrok lažje sprejme, če se ob njej počuti tudi videnega.
Ni cilj, da kot starši nikoli ne izgubimo živcev. Cilj je, da začnemo svoje sprožilce bolje razumeti, da se hitreje ustavimo in da po težkem trenutku znamo z otrokom ponovno vzpostaviti stik. Prav v tem se gradi varen odnos.
