Veliko odraslih danes nosi v sebi rano, ki izvira iz otroštva – tisto tiho prepričanje, da morajo oni popravljati odnose, prositi za bližino, zaslužiti ljubezen.
A raziskave zelo jasno kažejo, da to nikoli ni otrokova naloga.
Raziskave o navezanosti (Bowlby, Ainsworth, 1969–1978) so pokazale, da otrok gradi občutek varnosti iz odzivnosti starša. Ko se starš umakne – čustveno ali fizično – otrok občuti izgubo, a nima zrelosti, da bi razumel razloge. Zato začne nase prevzemati krivdo. “Mene ne mara več. Nisem dovolj dober.”
Študija z Univerze Harvard (Center on the Developing Child, 2011) poudarja, da se otrokovi možgani razvijajo optimalno le v odnosu z odraslim, ki je čustveno prisoten in dosleden. Prekinjena povezanost dobesedno vpliva na razvoj možganskih poti, ki so odgovorne za regulacijo čustev in občutek varnosti.
Ko se odnos poruši, ima torej odrasli ključno vlogo: da se on vrne nazaj v stik. Da pokaže otroku, da je varno, da je ljubezen tu – tudi po konfliktu, po napaki, po tišini.
Ni otrokova odgovornost, da popravlja, kar se je zlomilo.
To je delo odraslega, ki ima moč in zrelost, da ponovno vzpostavi most.
Si živel-a s starši, ki bi morali popraviti odnos, pa ga ne zmorejo? Za katere si želiš, da bi rekli oprosti, pa ne razumejo? Morda imaš starša, ki je zmogel priznati napake in je to spremenilo vajin odnos?
