Mogoče ste se že kdaj ujeli v misli:
»Zakaj se mi to vedno dogaja? Zakaj znova srečujem ljudi, ki me ranijo, ne vidijo, ne izberejo?«
Resnica je, da naš nezavedni um ni usmerjen v to, da bi bil varen. Usmerjen je v situacije, ki so mu znane.
Če smo v otroštvu pogosto doživljali, da moramo za ljubezen nekaj narediti, da nas bodo imeli radi le, če bomo »pridni«, če ne bomo preveč čutili, jokali, jezili se… potem se bo ta vzorec zapisal globoko v nas.
In ko odrastemo, nas kot magnet vleče v situacije, ki ta občutek ponovijo —
ker jih naš živčni sistem prepozna kot »domače«. Ne zato, ker bi si želeli trpljenja.
Ampak zato, ker si naš notranji otrok še vedno želi zaključiti staro zgodbo — tisto, v kateri bo tokrat končno ljubljen tak, kot je.
A resnična sprememba se zgodi šele, ko to ljubezen in varnost začnemo dajati sami sebi.
Ko prepoznamo, da stari vzorci ne vodijo k ljubezni, ampak k ponovitvi bolečine.
Vsakič, ko izberete drugače – ko postavite mejo, ko ostanete zvesti sebi – zdravite del svoje preteklosti.
Raziskave o navezanosti in travmi kažejo, da ljudje nezavedno ponavljamo odnose, ki so nam znani. To počnemo zato, ker si želimo drugačnega izida – da bi tokrat dobili tisto, česar takrat nismo.
Nevroznanost potrjuje, da ob znanih čustvenih vzorcih možgani sproščajo občutek predvidljivosti, četudi je izkušnja boleča. Zato je sprememba mogoča šele, ko ustvarimo novo čustveno izkušnjo varnosti – najprej v sebi, nato v odnosih.
